Več kot stoletje predanosti

Žrtve prve svetovne vojne so nevrologom prinesle neprimerljivo, vendar neželeno priložnost za raziskovanje. Nevrologi so lahko na podlagi opazovanja fizičnih in psiholoških motenj zaradi telesnih poškodb povezali posamezne dele našega centralnega živčnega sistema z določenimi sposobnostmi. Leta 1917 je Julius Wagner Ritter von Jauregg opisal vzročno povezano rešitev za psihiatrično zdravljenje, ko je odkril, da je mogoče paralitično demenco zdraviti s cepljenjem proti malariji.

Leta 1920 je Otto Loewi izvedel prvi preizkus, s katerim je dokazal, da je prenos po živcih kemični proces. Leta 1922 so začeli shizofrenične bolnike zdraviti z metodo Somnifen-Dauerschlaf. Bolnikom so dajali velike odmerke zdravila Somnifen (barbiturata), zaradi česar so dva do tri tedne skupaj cele dneve spali.

Leta 1929 je Hans Berger predstavil prvi elektroencefalograf (EEG) za ljudi, instrument za merjenje in snemanje električne aktivnosti možganov. Bergerjev izum se danes v nevrologiji in psihiatriji rutinsko uporablja za diagnostično testiranje ter je splošno orodje pri možganskih preiskavah. Leta 1933 je Nemec Manfred Sakel poročal o svojih prvih eksperimentalnih ugotovitvah preizkušanja učinkovitosti zdravljenja z insulinskim šokom pri shizofreničnih bolnikih v Berlinu. Razvijali so somatska zdravljenja duševnih bolezni, kot sta elektrokonvulzivna terapija in psihokirurgija.  Zdravljenja so temeljila na biološkem modelu duševne patologije, ki predpostavlja, da je duševna bolezen posledica biološkega neravnovesja v telesu in jo je mogoče primerjati s telesnimi boleznimi.

V 30. letih 20. stoletja je Wilder Penfield s svojim kolegom Herbertom Jasperjem izumil montrealski postopek, s katerim je zdravil bolnike s hudo epilepsijo tako, da je uničil živčne celice v možganih, od koder so izvirali epileptični napadi. Pred operacijo je stimuliral možgane z električnimi sondami, medtem ko so bili bolniki na operacijski mizi pri zavesti (bili so samo pod lokalno anestezijo), ter je opazoval njihovo odzivanje. Na ta način je lahko bolj natančno ciljal prizadete dele možganov in zmanjšal stranske učinke operacije. Ta metoda se še danes uspešno uporablja.

Leta 1935 je portugalski nevrolog Egas Moniz izvedel prvo lobotomijo na svetu. V letih, ki so sledila, sta Walter Freeman in James W. Watts opravila prve lobotomije v ZDA. Namen lobotomije je bil umiriti neobvladljivo nasilne ali čustvene bolnike in metoda se je vsaj sprva izkazala za uspešno. Toda poleg petindvajsetodstotne smrtnosti so bili posledica lobotomij bolniki, ki niso bili sposobni nadzorovati svojih impulzov, so bili nenaravno mirni in površni in/ali so kazali popolno pomanjkanje čutenja. Z uvedbo psihoaktivnih zdravil se je ta praksa vse manj uporabljala. Egas Moniz je leta 1949 za svoje delo prejel Nobelovo nagrado.

Leta 1936 sta italijanska zdravnika Ugo Cerletti in Lucio Bini uporabila prvo šok terapijo z elektriko pri bolniku s shizofrenijo  in dosegla uspešne rezultate. Zdravljenje je kmalu postalo zelo razširjeno in najpogosteje uporabljeno v ZDA in Evropi. Kljub nekaterim zlorabam v preteklosti se zdravljenje še vedno uspešno uporablja, vendar je bilo temeljito prenovljeno. Leta 1937 sta H. Houston Merritt in Tracy J. Putnam opisala svoje izjemne rezultate uporabe fenitoina za zdravljenje popolne odsotnosti in podobnih psihičnih napadov (epilepsije).

Švicarski fiziolog Walter Rudolf Hess je leta 1949 prejel Nobelovo nagrado za opredelitev področij možganov, ki sodelujejo pri nadzoru notranjih organov. Hess je uporabil v poznih 20. letih razvite tehnike stimulacije možganov in elektrode, s katerimi je stimuliral točno določene anatomske predele možganov. Tako je lahko posamezne predele možganov povezal z določenimi fiziološkimi odzivi. S stimulacijo hipotalamusa je lahko glede na predel stimulacije sprožil različne oblike vedenja, od vznemirjenja do apatije.

Istega leta, 1949, je avstralski psihiater J. F. J. Cade kot prvi uporabil psihotropno zdravilo litij in začel ero psihofarmakologije. V 50. letih je prišla na trg vrsta uspešnih antipsihotikov, ki niso zdravili psihoze, a so lahko obvladali njene simptome. Leta 1952 se je kot prvi antipsihotik začel uporabljati klorpromazin (splošno znan kot torazin), odkrit v Franciji.

V poznih 50. letih so razvili prvi triciklični antidepresiv imipramin. Na prvem mednarodnem kongresu nevrofarmakologije, ki je septembra 1958 potekal v Rimu v Italiji, je bil dr. Freyhan z univerze v Pensilvaniji, ZDA, eden prvih zdravnikov, ki je razpravljal o učinkih imipramina pri skupini 46 bolnikov, med katerimi je imela večina diagnozo »depresivne psihoze«.

Bolniki so bili izbrani za študijo na podlagi simptomov, kot so depresivna apatija, kinetična zaostalost ter občutki brezupa in obupa.

V 70. letih je razvoj novih tehnologij slikanja, zdravnikom in raziskovalcem nenadoma omogočil boljši vpogled v možgane brez odpiranja lobanje. Leta 1972 je G. N. Hounsfield iz podjetja EMI Limited iz Londona v Angliji izdelal prvi prototip naprave za slikanje z računalniško aksialno tomografijo (CAT). Ameriški zdravnik in znanstvenik Raymond Damadian je med raziskovanjem analitičnih lastnosti magnetne resonance ustvaril prvo napravo na svetu za magnetnoresonančno slikanje (MRI).

Leta 1974 so M. E. Phelps, E. J. Hoffman in M. M. Ter Pogossian razvili prvo napravo za pozitronsko emisijsko topografijo (PET), ki zagotavlja vizualne informacije o aktivnosti možganov. Zdravniki uporabljajo posnetke PET za spremljanje pretoka krvi in izkoriščanja kisika v možganih.

Na začetku 90. let je ameriški predsednik George H. W. Bush desetletje razglasil za »desetletje možganov«, kar je pomenilo začetek posvečanja politične pozornosti možganom. Leta 1993 je bil odkrit gen, ki povzroča Huntingtonovo bolezen. Leta 1994 sta si Alfred G. Gilman in Martin Rodbell razdelila Nobelovo nagrado za svoje odkritje skupine proteinov v človeških celicah, imenovane receptorji, povezani z G-proteini (GPCR), ter njihove vloge pri prevajanju signalov.

Receptorji, povezani z G-proteini, so zaradi svojega fiziološkega in patofiziološkega pomena postali zelo uspešna tarča večjega števila sodobnih zdravil. Leta 1995 so dr. John R. Marler in njegovi sodelavci kot prvi prikazali uspešno intervencijo v primeru napredujoče možganske kapi.

Leta 2013 so Ernst Bamberg in drugi za svoj izum in izpopolnitev optogenetike osvojili nagrado za področje možganov Evropske fundacije za raziskovanje možganov Grete Lundbeck.  

Revolucionarna tehnika omogoča vklop ali izklop genetično specifičnih populacij nevronov s pomočjo svetlobe, kar ne prinaša zgolj možnosti za pojasnilo značilnosti normalnega in nenormalnega nevronskega vezja, temveč tudi nove pristope k zdravljenju bolezni možganov.