Bipolarna motnja I

Bipolarna motnja I je kronična (dolgotrajna) in izčrpavajoča duševna bolezen z značilnimi ponavljajočimi se epizodami manije in depresije ali kombinacije obojega.

Dejstva o bipolarni motnji I


Bipolarna motnja I je podvrsta bipolarne motnje, hude duševne bolezni, ki je bila včasih znana kot manično-depresivna psihoza. Zanjo so značilna obdobja spremenjenega razpoloženja, ki je lahko manično, depresivno ali mešano (tj. hitro izmenjavanje med manijo in depresijo). Takšna intenzivna razpoloženja pogosto vodijo do težav pri vsakdanjem funkcioniranju, uničenih osebnih odnosov in poskusov samomora. Pred prvo manično epizodo, ki je potrebna za postavitev diagnoze bipolarne motnje I, pogosto že pride do ene ali več depresivnih epizod.


Vzrok bipolarne motnje ni en sam, ampak velja prepričanje, da biološki, psihološki in socialni dejavniki vplivajo na razvoj bolezni in sprožijo kemične spremembe v možganih.


Simptomi


Ljudje z bipolarno motnjo I lahko imajo nenavadno močna čustvena stanja, ki se pojavijo v ločenih časovnih obdobjih, znanih kot »epizode«.


Pretirano veselje ali evforija se imenuje manična epizoda, ki je povezana s povečano energijo in aktivnostjo. To je značilna lastnost bipolarne motnje I.1 Med simptome sodijo tudi pretirana samozavest in zamišljanje mnogih nepovezanih idej, zmanjšana potreba po spanju, pretirano govorjenje ter impulzivno in brezbrižno vedenje.


Manične epizode se lahko izmenjujejo z dolgimi epizodami depresije, med katerimi pride do upada razpoloženja ter zmanjšanja energije in aktivnosti. Prav tako pa lahko nastopijo »mešane« epizode, ko se v istem dnevu pojavita tako manija kot depresija, pri čemer se ti stanji izredno hitro izmenjujeta.


Statistični podatki


Bipolarna motnja prizadene več kot 30 milijonov ljudi po vsem svetu in je med prvimi 20 glavnimi vzroki za nezmožnost.2 Do 2 % Evropejcev bo v življenju prizadela bipolarna motnja, izmed katerih se bo pri približno polovici razvila bipolarna motnja I.3,4


Bipolarna motnja I je enako pogosta pri moških in ženskah ter prizadene ljudi vseh družbenih in etničnih porekel.3 Tveganje za razvoj bipolarne motnje je največje pri mladih, saj več kot polovica ljudi zboli pred 25. letom.5


Pri ljudeh z bipolarno motnjo I obstaja veliko večje tveganje, da se istočasno razvijejo še druge bolezni (t. i. »soobolevnost«). Rezultati nedavne pobude za raziskavo svetovnega duševnega zdravja3 Svetovne zdravstvene organizacije WHO so pokazali, da dve tretjini ljudi z bipolarno motnjo trpi tudi za anksioznimi motnjami ter da jih ima več kot tretjina motnje, ki so povezane z zlorabo snovi. Kljub tem resnim posledicam, se zdravi manj kot polovica ljudi, ki trpi za bipolarnimi motnjami.3

Postavitev diagnoze in zdravljenje


Žal zdravilo za bipolarno motnjo I ne obstaja, vendar lahko z učinkovitim zdravljenjem veliko ljudi bolje obvlada svoja razpoloženjska nihanja in s tem povezane simptome.


Za bipolarno motnjo I ni zdravila, vendar pa lahko z učinkovitim zdravljenjem večina ljudi bolje obvlada nihanje razpoloženja in s tem povezane simptome.


Zdravnik postavi diagnozo bipolarne motnje tako, da mu bolnik opiše simptome. Zdravljenje bipolarne motnje I mora vključevati uspešno zdravljenje maničnih in depresivnih epizod kakor tudi nihanja razpoloženja in hitro izmenjujočih se stanj. Pomembno je tudi preprečevanje ponavljanja epizod. Zdravljenje bipolarne motnje običajno vključuje zdravljenje z zdravili skupaj s psihosocialnimi intervencijami, kot je kognitivna terapija.


Bipolarna motnja I je resna duševna bolezen, pri kateri je nujna strokovna pomoč.

Viri

  1. American Psychiatric Association. Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, Fourth Edition, Text Revision, DSM-IV-TR. Washington, DC: 2000.
  2. World Health Organisation. The global burden of disease. 2004 update. www.who.int/healthinfo/global_burden_disease/2004_report_update/en/index.html. Obiskano 06/09/11.
  3. Merikangas KR, Jin R, He JP, et al. Prevalence and correlates of bipolar spectrum disorder in the world mental health survey initiative. Arch Gen Psychiatry 2011; 68 (3): 241–251. 
  4. Pini S, de Queiroz V, Pagnin D, et al. Prevalence and burden of bipolar disorders in European countries. Eur Neuropsychopharmacol 2005; 15 (4): 425–434. 
  5. Kessler RC, Berglund P, Demler O, et al. Lifetime prevalence and age-of-onset distributions of DSM-IV disorders in the National Co-morbidity Survey Replication. Arch Gen Psychiatry 2005; 62 (6): 593–602.
Model.RightColumnImageAltText
Zapustili boste stran lundbeck.si