Epilepsija

Epilepsija je nevrološko bolezensko stanje (povezano z živčnim sistemom), pri katerem prihaja v možganih do električnih motenj, ki lahko sprožijo napade.

Splošno o epilepsiji
Epilepsija, ki je vrsta motnje z napadi, je bolezensko stanje, pri katerem prihaja v možganih do kratkih in intenzivnih izbruhov električne energije.1 Zaradi tega nastanejo epileptični napadi, ki prizadenejo različne duševne in telesne funkcije, kot so zavest, telesni gibi in občutki.1, 2

Epilepsijo lahko povzročijo raznovrstna bolezenska stanja, od genskih sprememb do travmatičnih poškodb možganov.3 V večini primerov vzroka ni mogoče ugotoviti.1

Simptomi
Oseba ima epilepsijo, če je doživela dva ali več neizzvanih napadov.2  Obstaja več vrst napadov, od kratkih prekinitev čutov, krajše izgube zavesti do krčev.3

Treba je poudariti, da imajo vsi ljudje z epilepsijo napade, ni pa nujno, da se pri vseh postavi diagnoza epilepsije.4

Razvrščanje epilepsije in napadov
Več kot tretjina bolnikov z epilepsijo ima vrsto napada, imenovano kompleksni delni napad (KDN), ki je tudi najpogostejša vrsta napada.5 Večina ljudi tik pred napadom doživi avro, ki jo pogosto opišejo kot nenavaden občutek. Prvi znak te vrste napada je lahko prazen pogled ali prenehanje gibanja. Med napadom lahko ljudje s KDN naredijo več ponavljajočih se in brezciljnih gibov, imenovanih avtomatizmi, ki na primer vključujejo žvečenje, cmokanje in kriljenje z rokami. Med napadom lahko pride do motnje zavesti, zaradi česar se oseba ni zmožna odzivati na ukaze ali komunicirati z okolico. Napad v povprečju traja od 30 do 90 sekund, po njem pa je oseba lahko zmedena ali utrujena.6

Epilepsija se razvršča tudi na epileptične sindrome, in sicer glede na skupne značilnosti, kot so starost bolnika, vrsta napada in vzrok (etiologija).7

Težko obvladljive epilepsije
Pri okoli tretjini ljudeh z vsemi vrstami epilepsije je epilepsijo zelo težko zdraviti, saj njihovih napadov ni mogoče popolnoma obvladati z večkratnimi terapijami.8 Okoli polovica bolnikov s KDN ne more nadzirati napadov in imajo KDN, ki jih je zelo težko zdraviti.9

Obstaja več različnih vrst epileptičnih sindromov. Med posebno hude oblike epilepsije sodita Lennox-Gastautov sindrom (LGS) in infantilni spazmi (IS).

LGS je redka in huda oblika epilepsije, ki se običajno odkrije v otroštvu in pogosto vztraja do odrasle dobe.10, 11 Povezan je z več vrstami napadov z obdobji pogostih napadov, prav tako pogosti pa so dnevni napadi.13 Nekateri napadi lahko povzročijo padce, pri katerih lahko pride do poškodb.11, 13 Do šestega leta starosti je večina otrok z LGS do neke mere duševno prizadeta.14

IS je težko obvladljiv sindrom, ki se običajno pojavi v prvem letu starosti, nastopi pa med četrtim in osmim mesecem. Otroci z IS lahko doživijo več sto krčev na dan. Veliko dojenčkov je nevrološko prizadetih pred nastopom krčev. Čeprav se krči običajno prenehajo do petega leta starosti, se pri več kot polovici otrok razvijejo druge vrste napadov, pri približno petini otrok z IS pa se razvije LGS.15, 16

Statistični podatki
Ocenjeni delež svetovnega prebivalstva z aktivno epilepsijo je od 4 do 10 na 1000 ljudi. Na svetu je okoli 50 milijonov ljudi z epilepsijo.5

Epilepsija se lahko pojavi pri ljudeh vseh starosti in ras.1 V industrijskih državah je pojav epilepsije vselej visok pri najmlajših starostnih skupinah, največja pojavnost pa je v prvih mesecih življenja. Pojav epilepsije je najmanjši v odrasli dobi, a se poveča po 70. letu starosti. V državah v razvoju se starostni vzorci razlikujejo.17

Postavitev diagnoze in zdravljenje

Diagnozo epilepsije lahko postavijo različni zdravniki, vključno z nevrologi, pediatrični nevrologi, pediatri, nevrokirurgi, internisti in osebni zdravniki.1 Če je mogoče, morajo bolniki in njihovi skrbniki obiskati nevrologa, specializiranega za epilepsijo, oz. epileptologa.

Postavitev diagnoze je večstopenjski proces, ki vključuje pregled anamneze, telesni pregled, preglede krvi in drugih telesnih tekočin.18 Pri tem se lahko uporabijo tudi druga diagnostična orodja, vključno z elektroencefalografijo (EEG), in metode slikanja možganov .19 Posamezni testi in diagnostična orodja se med seboj razlikujejo.18

Naslednji korak po diagnozi epilepsije je določitev ustreznega načina zdravljenja. Obstaja več možnosti, vendar pa je včasih pri obvladovanju posamezne vrste epilepsije potrebna kombinacija več njih, in sicer kirurški poseg, posebne diete, dopolnilna terapija ali stimulacija vagusnega živca. Kirurški poseg lahko prepreči napade, ki jih povzroča napačno delovanje možganov.19  Najnovejše raziskave v razvitih državah in državah v razvoju so pokazale, da do 70 % otrok in odraslih, pri katerih je bila postavljena diagnoza epilepsije, zmore obvladovati epilepsijo s terapijo.20

Pomembno je, da ljudje z epilepsijo poiščejo celovito strokovno pomoč.


Viri

  1. Epilepsy Foundation. Frequently asked questions. www.epilepsyfoundation.org/aboutepilepsy/faq.cfm. Dostop 27. 9. 2011.1. 
  2. Epilepsy Foundation. About epilepsy. www.epilepsyfoundation.org/aboutepilepsy/index.cfm. Dostop 27. 9. 2011.  
  3. Rogers SJ, Cavazos JE. Epilepsy. V: DiPiro JT, Talbert RL, Yee GC, et al., ur. Pharmacotherapy: A pathophysiologic approach. 7th edition. New York, NY: McGraw-Hill; 2008: str. 927. 
  4. Lowenstein DH. Seizures and epilepsy. V: Fauci AS, Braunwald E, Kasper DL, et al., ur. Harrison’s Principles of Internal Medicine. 17th edition. Philadelphia, PA: McGraw Hill; 2010: str. 1. 
  5. Carroll, Elizabeth. EMedicine.com. Complex Partial Seizures. http://emedicine.medscape.com/article/1183962-overview. Dostop 27. 9. 2011. 
  6. Seizures and Epilepsy Syndromes. V: Course #8042. CME Resource (2010). 1–58.
  7. University of Maryland. Introduction to Epilepsy.
    http://www.umm.edu/patiented/articles/what_epilepsy_000044_1.htm Dostop 13. 2. 2011.
  8. Wheless J. Intractable epilepsy: A Survey of Patients and Caregivers. Epilepsy & Behavior. 8 (2006) 756–764.
  9. Treiman, David M. Management of refractory complex partial seizures: current state of the art
    V: Neuropsychiatric Disease and Treatment:6. Phoenix, AZ; 2010. 297–308.
  10. Van Rijckevorsel, Kenou et al. Treatment of Lennox-Gastaut syndrome: overview and recent findings.  Neuropsychiatric Disease and Treatment. 2008: 4(6) 1001–1019].
  11. Arzimanoglou, Alexis et al. Lennox-Gastaut syndrome: a consensus approach on diagnosis, assessment, management, and trial methodology. The Lancet. 2009: 8(1) 82–93.
  12. Borggraefe I, Noachtar S. Pharmacotherapy of Seizures Associated with Lennox-Gastaut Syndrome. Clinical Medicine Insights: Therapeutics. 2010; 2: 15–24.
  13. Conry, Joan A. et al. “Clobazam in the treatment of Lennox-Gastaut syndrome.” Epilepsia. 2009:50(5) 1158–1166.
  14. Epilepsy Foundation. Lennox-Gastaut Syndrome. http://www.epilepsyfoundation.org/aboutepilepsy/syndromes/lennoxgaustaut/index.cfm. Dostop 13. 10. 2011. 
  15. National Institute of Neurological Disorders and Stroke. NINDS Infantile Spasms Information Page. http://www.ninds.nih.gov/disorders/infantilespasms/infantilespasms.htm. Dostop 27. 9. 2011.
  16. Holmes, Gregory. Epilepsy.com. Infantile Spasms.  http://www.epilepsy.com/epilepsy/epilepsy_infantilespasms.html. Dostop 27. 9. 2011. 
  17. Banerjee, P. and Hauser, W. 5. poglavje: Incidence and Prevalence. International League Against Epilepsy. http://www.ilae.org/booksales/data/pages/Comprehensive%20Textbook%20chapter1.pdf  Dostop:  11. 2. 2013. 
  18. Epilepsy Foundation. Diagnosis. www.epilepsyfoundation.org/aboutepilepsy/Diagnosis/index.cfm. Dostop 27. 9. 2011. 
  19. Epilepsy Foundation. Treatment. www.epilepsyfoundation.org/aboutepilepsy/treatment/index.cfm. Dostop 27. 9. 2011.
  20. World Health Organization. Epilepsy Fact Sheet. http://www.who.int/mediacentre/factsheets/fs999/en/index.html. Dostop: 11. 2. 2013.  
Model.RightColumnImageAltText
Zapustili boste stran lundbeck.si